Obdobje NOB

Upor je tlel in se razraščal, zato so Italijani vpoklicali mlade fante v vojsko, kasneje v tako imenovane bataljone speciale, da so jih odstranili s tega območja in jim tako preprečili odhod v partizane. Zaradi nezaupanja jim niso dodelili orožja, namestili so jih v delovna taborišča na jugu Italije, v močvirna področja, kjer je razsajala malarija. Mnogi so tam tudi umrli. Samo iz naših vasi je bilo vpoklicanih - odpeljanih 42 fantov.

Tudi to ni preprečilo razplamtevanja upora.

Prvi fantje so iz naših krajev odšli v partizane že jeseni 1942. Takrat je v Volčah že aktivno deloval tudi odbor OF in vzpodbujal fante k odhodu v partizane. Večina članov predvojnega TIGR-a se je vključila v partizanske vrste ali so delovali kot terenci za potrebe NOB. Masovni odziv pa je bil v prvih mesecih leta 1943.

V mesecu februarju marcu 1943  so iz vseh vasi odgnali v italijanska taborišča tudi žene, sestre in matere mož in sinov, ki so odšli v partizane, kot tudi številne moške, osumljene sodelovanja z NOB. S tem so v letu 1944 nadaljevali tudi Nemci. Tako je bilo iz teh krajev odgnanih v taborišča kar 48 oseb in med temi kar četrtina žensk. V taboriščih in zaporih jih je umrlo 26.

Pozivu OF se je odzvalo 57 fantov, ki so vstopili v partizanske vrste. Po razpadu Italije pa jih je večina, ki so služili italijansko vojsko v Afriki ali na ozemlju Italije, prešla s prekomorskimi brigadami v NOB na teritorij Jugoslavije.

Od vseh teh aktivnih udeležencev v vrstah NOB jih je padlo 26. Spomenik tem žrtvam z vpisanimi imeni stoji ob glavni cesti na Čiginjskem polju kot središčni točki naših vasi. 

Med vojno je organizacijsko naše območje spadalo pod Zapadnoprimorsko okrožje, ki je vključevalo tudi Benečijo. Na tem območju je delovala konec leta 1942 Tolminska četa Gregorčičevega bataljona, potem Severnoprimorski odred, Gregorčičeva in Gradnikova brigada ter nazadnje Briško-beneški odred. Teritorij je spadal po letu 1944 pod območje IX. korpusa, ki je to območje tudi osvobodil pred prihodom zaveznikov. Za potrebe partizanske vojske je bila nad Kopavišči in na treh lokacijah v Volčanskih Rutih v februarja 1943 pa do konca vojne organizirana partizanska bolnica, kjer se je lahko zdravilo do 30 ranjencev.

Na tem območju je bila organizirana tudi partizanska kurirska postaja P-24 z do 10 kurirji, ki so vsakodnevno vzdrževali zvezo preko Soče, s Slovensko Benečijo in Goriškimi brdi, za potrebe štabov in enot ter organov oblasti. Za oskrbo partizanske vojske, bolnic so skrbeli terenci, člani OF.

Ob kapitulacij Italije so v vseh vaseh delovali odbori OF, ki so volili odposlanca za Kočevski zbor, ki je sklepal o priključitvi Primorske. V septembru 1944 so bile izvedene volitve v narodno-osvobodilne odbore kot civilne organe oblasti. Ženske so imele svojo organizacijo, Antifašistično zvezo žensk. Izredno aktivne so bile mladinke.

Kljub osvoboditvi je boj za priključitev naših krajev k matični domovini trajal še polni dve leti, saj je ostalo to ozemlje pod zavezniško vojaško upravo in bilo razrešeno in priključeno šele s pariško mirovno konferenco.

Iz teh nekaj podatkov vidimo, kolikšen davek so za ceno osvoboditve in uresničitve že sklepov TIGR-a in kasneje OF za priključitev Primorske k Sloveniji dali tudi naši kraji Volče, Čiginj, Kozaršče, Sela pri Volčah in Volčanski Ruti.

 

Prispevek pripravil: Dušan Jug

 

Oznake: 
Naši kraji skozi čas